Jer 17,5-8; 1 Kor 15,12.16-20; Lk 6,17.20-26

Današnja evangeljska stran – blagri – nam omogoča, da preverimo nekatere stvari, o katerih smo govorili pred dvema tednoma, ko smo govorili zgodovinskosti evangelijev. Takrat smo rekli, da je v posredovanju Jezusovih besed vsak evangelist, ne da bi zatajil njihov temeljni pomen, razvil nek določen vidik, ko se je prilagajal potrebam skupnosti, za katero je pisal.

Medtem, ko nam Matej posreduje osem blagrov, ki jih je izrekel Jezus, nam Luka posreduje le štiri. Zato pa Luka podkrepi štiri blagre s tem, da vsakemu doda kot nasprotje prekletstvo, ki ga uvaja z »gorje«. Še ena razlika: medtem, ko je Matejev govor posreden: »Blagor ubogim!«, je Lukov neposreden: »Blagor vam, ubogi!«. Matej poudarja duhovno uboštvo (»blagor ubogim v duhu« ), Luka pa poudarja materialno uboštvo (»blagor vam, ubogim).

To so podrobnosti, ki – kot lahko vidimo – niti malo ne spreminjajo vsebine stvari. Vsak od evangelistov s sebi lastnim slogom posredovanja Jezusovega nauka osvetli nek nov vidik, ki bi sicer ostal zasenčen. Luka je nekoliko manj popoln glede števila blagrov, toda kot bomo videli v nadaljevanju, izredno dobro dojame njihov temeljni pomen.

Ko govorimo o blagrih, misel takoj pohiti k prvemu od njih: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo«. Dejansko pa je obzorje veliko širše. Jezus na tej strani oriše dva načina dojemanja življenja: ali »za Božje kraljestvo«, ali »za lastno tolažbo«; kar pomeni: ali izključno v prid temu življenju ali pa tudi v prid večnemu življenju. To je tisto, kar osvetli Lukova shema: »Blagor vam – gorje vam«:

»Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo…
Gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate«.

Dve skupini, dva načina. V skupino blagrovanih spadajo ubogi, lačni, tisti, ki sedaj jočejo in tisti, ki jih preganjajo in so odrinjeni na rob zaradi evangelija. V skupino nesrečnežev pa spadajo bogati, siti, tisti, ki se sedaj smejijo in oni, o katerih vsi ljudje lepo govorijo.

Jezus ne poveličuje preprosto vseh ubogih, lačnih, tistih, ki jokajo in so preganjani in tudi ne demonizira preprosto vseh bogatih, sitih, tistih, ki se smejijo in jim ploskajo. Razločevanje sega v globine; potrebno je vedeti, na čem posameznik gradi svojo lastno gotovost, na kakšni zemlji postavlja zgradbo svojega življenja: na tem, kar mine ali na tistem, kar ne mine. Dragocen ključ za razumevanje blagrov najdemo v prvem berilu, kjer Jeremija pravi:

»Preklet mož, ki zaupa v človeka …
je kakor suh grm v pustinji.
Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda …
je kakor drevo, zasajeno ob vodi«.

Suh grm je nerodoviten in nima nobene vrednosti, raste v pustih krajih; drevo pa, ki raste ob vodah, cveti in prinaša bogate sadove. Skušajmo torej razumeti, kaj pomeni živeti zgolj za lastno zadovoljstvo ali – kakor pravi prerok Jeremija – zaupati v človeka in kaj pomeni živeti za Božje kraljestvo oz. zaupati v Boga.

Predstavljamo si naše življenje, ki je kakor zaprto v krogu in poglejmo, kakšno je življenje človeka, ki živi le za svoje ugodje. V središču kroga je tron, na katerem je napis: »JAZ« (vse z velikimi črkami, kajti ta jaz se zdi samemu sebi zelo pomemben). V bližini središča si predstavljajmo dve točki. To so osebe in stvari, ki so nam simpatične, stvari, ki izpolnjujejo naša poželenja. Ime, ki ga dajemo tem točkam, se za vsakega od nas spreminja. To so lahko hobiji, ki jih človek neguje, diskoteka, bar, štadion, video igre, predvsem pa denar. Daleč na obrobju ali pa celo zunaj kroga pa si predstavljajmo druge točke. Te predstavljajo ljudi ali pa dolžnosti, ki nam niso všeč in jih zato zadržujemo na neki varni razdalji ali pa jih sistematično zamikamo v nek drug čas, čeprav bi bila naša dolžnost, da bi jim dali prednost pred vsem drugim. V tej prvi podobi stvari ne usmerja smisel za dolžnost in stvarna pomembnost stvari, marveč muhavost, ugodje ali pa stvari, s katerimi smo obsedeni. Ta življenjski način ne ogroža le večnega življenja, ampak tudi sedanje življenje, naše zdravje, družino.

Zdaj pa si predstavljajmo drugi krog, ki predstavlja drugačen način, kako zastaviti življenje. Tudi tukaj je središče in v njem tron, na njem pa oseba. Toda ta ni več gospod »JAZ«, ampak Gospod »BOG«. Tudi tu sta dve točki, vendar ne razmetani glede na mojo muhavost, ampak bolj ali manj blizu središča glede na njuno resnično pomembnost. Ena točka predstavlja družino, druga pa delo, za študenta morda študij, prijateljstvo, ki ga je treba gojiti, branje ali poslušanje Božje besede, morda molitev ali pa počitek in sprostitev, itd. Vse je torej na potrebnem mestu. To je »urejeno«, ne pa »neurejeno« življenje.

Jezus je v neki priliki razložil, zakaj je potrebno čim prej preiti od prvega k drugemu načinu življenja. Dva človeka sta – pravi – gradila vsak svojo hišo. Eden jo je gradil na pesku, drugi pa na skali. Tisti, ki je gradil na pesku, se ni pretirano mučil; ni mu bilo treba kopati do žive skale. A kaj se je zgodilo? Privršal je vihar, pridrla je povodenj in hiša, zgrajena na pesku, se je zrušila, dočim tista, ki je bila zgrajena na skali, je obstala. Tudi življenje, ki ga človek živi le sebi po volji, je trenutno lažje, bolj zabavno; toda dovolj je, da pride bolezen, da človeku sreča obrne hrbet in zavedali se bomo, da smo tudi mi gradili na pesku.

Mislim, da sem enkrat že uporabil zgodbo o dveh mulah; nič ne de, če jo slišimo še enkrat, ker tako naravno pristaja prav k tej tematiki. Dve muli sta se za svojim gospodarjem vračali s trga. Ena je bila natovorjena s spužvo, druga pa s soljo. Tista, natovorjena s soljo je zaradi teže vsa potna težko stopala po poti; ona pa, ki je prenašala spužvo, pa je lahkotno in veselo stopicala ter se posmehovala nesrečni sopotnici. Ko so prispeli do reke, sta obe zabredli v vodo; in kaj se je zgodilo? Tista, ki je bila otovorjena s spužvo, je postajala vedno težja, dokler se ni, zaradi teže spužve, ki se je napojila z vodo, končno potopila; druga pa, ki je bila otovorjena s soljo, je postajala vedno lažja, kajti voda je sol topila in kar naenkrat je lahkotno poskočila in se, prosta vsega bremena, znašla na bregu reke.

Predstavljajmo si, da bi nekdo srečal to skupino preden so prišli do reke in bi muli, obloženi s soljo, zaklical: »Blagor tebi, ki se mučiš in stokaš!«; drugi muli pa bi rekel: »Nesrečnica, ki se posmehuješ in se zabavaš!«. Zunanji opazovalec bi to razumel kot žalitev ali pa zasmehovanje. Dejstvo pa je, da je ta človek, ki je prihajal od reke, dobro vedel, kaj je čakalo tako eno kot drugo žival. Tudi Jezus ve, kaj v prihodnosti čaka nas in zato pravi: »Blagor vam, ubogi; gorje vam, bogatini«.

Današnja evangeljska stran je resnično dvorezen meč: ločuje, zarisuje dvoje usod, ki sta si diametralno nasprotni. Je kakor Greenwich-ki poldnevnik, ki ločuje vzhodni in zahodni del sveta. Toda k sreči gre tu za bistveno razliko. Greenwich-ki poldnevnik je trdno na svojem mestu: ozemlja, ki so na vzhodu, ne morejo preiti na zahod, podobno kakor je trdno na svojem mestu tudi ekvator, ki deli revnejši južni del sveta od bogatega in vsega sitega severa.

S črto, ki v današnjem evangeliju ločuje »blagrovane« od »nesrečnežev«, pa ni tako; ta je premakljiva prepreka, ki jo je mogoče vedno prestopiti. Ne le da je mogoče prestopiti z enega področja na drugo, ampak je Jezus celotno evangeljsko stran zasnoval kot povabilo, da bi prešli z enega na drugo področje. On nas ne vabi, da bi postali ubogi, marveč, da bi postali bogati! »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo«. Pomislite malo: ubogi, ki imajo v lasti Božje kraljestvo in to že zdaj! Tisti, ki se odločijo vstopiti v to kraljestvo, so dejansko od sedaj dalje Božji otroci, so svobodni, so bratje in sestre, polni upanja in nesmrtnosti. Kdo ne bi bil rad ubog na ta način?

V bolj razumljivem jeziku današnjemu človeku je »kraljestvo«, ki ga obljublja Jezus, predvsem »posedovanje lastnega življenja«, se pravi vedeti, zakaj smo na svetu, kajti prav to, poleg vsakdanjega kruha, najbolj potrebujemo. Nek angleški novinar, ki se razglaša za nevernega, je napisal članek z naslovom: Življenje je veliki rebus, žal pa nam primanjkuje časa, da bi odkrili njegov smisel. Med drugim je zapisal: »Ali bom, preden bom umrl, imel čas, da bi odkril, zakaj sem se rodil? Še vedno mi ni uspelo odgovoriti na to vprašanje, navkljub letom, ki jih imam še pred seboj, a teh je zagotovo manj, kot onih, ki jih imam že za sabo. Ne morem verjeti, da sem se rodil naključno in če se nisem rodil naključno, mora to vendarle imeti nek smisel. V deželah, kot je naša, je vse polno ljudi, ki imajo vsega na pretek. In vendar živijo v neke vrste mirnem, včasih pa tudi nasilnem obupu. Vse, kar vejo je to, da nosijo v sebi praznino; in naj jo trpajo z ne vem koliko hrane, pijače, z avtomobili ali s televizorji, naj se postavljajo z ne vem kako lepimi otroci in zvestimi prijatelji ob robu tega vodnjaka, je tisto praznino še naprej čutiti«.

Verjamem, da nam evangelij ponuja nekaj, s čimer lahko napolnimo to »praznino« in ogromno je ljudi, ki so to izkusili in še vedno dan za dnem izkušajo. Nevarno bi bilo zavrniti njegov odgovor, še preden bi ga skušali preveriti.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 191-195. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap