6. navadna nedelja 

Jer 17-5; 1 Kor 15, 12. 16-20; Lk 6, 17. 20-26

1. Ob poslušanju današnje besede nam morda pride v spomin mnenje nekaterih poslušalcev pri Jezusovem govoru, ko je v Kafarnaumu napovedal zakrament evharistije, kruh, ki prihaja iz nebes, kruh, ki je njegovo telo, ki je hrana za večno življenje: nevzdržna je ta beseda, kdo jo more poslušati. Ko slišimo težko prerokovo besedo o zaupanju v človeka in nič manj težke Gospodove besede, ko večkrat ponovi gorje vam, se morda skušamo udarnosti besede izogniti z opravičilo: saj ne misli tako zares. Pavel pa vendar poudarja: božja beseda je živa in silovita, ostrejša kakor vsak dvorezen meč, presoja vzgibe in misli srca. Ustavimo se pri nekaterih mislih, ki nam jih danes posreduje.

2. Prerok spregovori o zaupanju, ki je dragocen in osrečujoč dar medsebojnih odnosov. Toda komu zaupati, na koga se je možno popolnoma zanesti:

- zelo neposredno pravi: preklet, kdor zaupa v človeka – tu nikakor ne gre za zavračanje dragocene vrednote medsebojnega zaupanja, gre za jasen poudarek, da svoje eksistence, sedanjosti in prihodnosti ne moremo graditi zgolj na tem, kar zmore človek – mar o tem ne govori naš vsakdan (doživljamo ali slišimo: pustil me je na cedilu, medicina je odpovedala, obljube so bile prazne);

- prerok zatrjuje: blagoslovljen človek, ki zaupa v Gospoda – zaupanje postavlja na drugo raven, na Gospoda, preprosto bi rekli, na temelje, ki ne poznajo razpok in zdrsov, ki se ne spodmaknejo, ki so čisto drugačni od vsega, kar je minljivo, pokvarljivo – imajo pečat neminljivosti, večnosti;

- prerokove misli lepo potrjuje stalna človeška izkušnja: človek, ki nehote ali zavestno odriva Boga iz svojih misli, se takrat, ko mu gre za nohte, morda tudi nehote spomni Boga kot poslednjega upanja – in če Bog ne stori tako, kot je človek zahteval, prav človekovo zgražanje nad "takim" Bogom kaže, da je nanj le še računal, se zanašal, gradil upanje.

3. Gospod v evangeliju te misli osvetljuje še z drugega zornega kota:

- beseda gorje vam bogatinom ni napad na materialne dobrine, ki so človeku potrebne, je pa razločno opozorilo, da so te dobrine, ki pogosto dobijo izraz v samozadostnosti, oblastnosti, privilegijih, neobčutljivosti za potrebe sočloveka, zelo pokvarljiva roba, na kateri ne kaže graditi ali se celo popolnoma zanesti;

- beseda blagor ubogim ni zagovarjanje revščine, lakote, neznanja in bolezni, hoče biti spodbuda, da bi se človek ob vseh prizadevanjih zavedal svoje majhnosti, omejenosti, nezmožnosti, da bi vse naredil sam, spodbuda, da bi se zanašal na Gospoda, čigar moč, ljubezen in modrost ne pozna meja.

Kdor je v stalni navezi z Gospodom, kdor vanj zaupa, ta je resnično bogat.