5. velikonočna nedelja 

Apd 14, 21-27; Raz 21, 1-5a; Jn 13, 31-35

1. Vstajenjsko praznovanje velikonočnega časa nam ob ponovnih poudarkih, da je Gospod vstal in živi, čemur so njegovi učenci priče, prav tako nenehno poudarja, kar je Gospod sam zgoščeno povzel: jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Prav to je slednjič ugotavljal tudi evangelist, ki jedrnato opiše poslanstvo apostolov: šli so in povsod oznanjali in Gospod je z njimi sodeloval ter besedo potrjeval z znamenji. Beseda je o Gospodu, ki je za vsakega človeka sedanjost, ne spomin neke preteklosti. Beseda je o Cerkvi, ki z njegovim pooblastilom nadaljuje delo odrešenja, začeto z Gospodovim učlovečenjem in vstajenjem.

2. Cerkev Jezusa Kristusa po Besedi doživljamo v treh razsežnostih:

- rojevanje: v slovesnem trenutku zadnje večerje Gospod položi dva temelja njenega bitja in žitja, zakramenta evharistije in mašništva, zariše ji temeljno smer, ki bo vedno njena značilna opredelitev, kolikor bo hotela ostati zvesta svojemu Ustanovitelju: novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj;

- rast med narodi: Pavel in Barnaba, prodorna oznanjevalca po številnih mestih Male Azije, se zavedata, da opravljata božje delo odrešenja, saj sta bila  poslana po Svetem Duhu, prav v tej neustavljivi veri, da je Gospod z njima, da je z vsemi, ki ga v veri sprejemajo, sta vlivala pogum v srca učencev in jih spodbujala, naj vztrajajo v veri; skozi veliko stisk moramo iti;.

- dopolnitev: Beseda opozori tudi na tisto, kar je za ciljno črto dolge poti Cerkve na zemlji: novo nebo in nova zemlja: pot do tja gre skozi veliko stisk, kot to iz izkušenj še predobro vemo, vendar je pa to tisti cilj, tisto stanje, tako okolje, ki je hrepenenje slehernega človeka: Bog bo obrisal vse solze, smrti ne bo več, ne bolečine;

- naša pot do te dopolnitve je pot, ki jo je opredelil Gospod z naročilom: ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil, po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci.

3. Kakšni smo bili, kakšni smo kristjani na tem odločilnem področju, ki je pravo razpoznavno znamenje zvestobe ali nezvestobe Gospodu, nosilcu odrešenja in začetniku Cerkve? Da je bilo v preteklosti marsikaj narobe, nam je znano, papež je v imenu Cerkve prosil za odpuščanje. Pomembneje je, kako mi sami živimo danes. Ugotavljamo: ni težko ljubiti gobavca v Burundiju, težje je prenašati »nezmotljivega« sodelavca, nergavo taščo, gospodovalnega zeta, ni težko priskočiti na pomoč ponesrečencu, težje je odpustiti nekomu, ki je desetletja povzročal krivice. Vedno ostaja v veljavi: novo zapoved vam dam: dejanja dobrote, ljubezni, ljudomilosti so vedno sveža, nova, dobrodošla, zapoved je vedno nova, ostaja naša smer, ostaja tudi znamenje naše zvestobe Gospodu in njegovi besedi.