5. postna – tiha nedelja 

Iz 43, 16-21; Flp 3, 8-14; Jn 8, 1-11

1. Težko razumemo očeta, ki brez slehernega očitka sprejema izgubljenega sina - kakšna človečnost, bi rekli. Še bolj nenavaden je Gospod v današnji priliki: ob poudarjanju greha ne obsoja, ob zahtevi po kazni molči,  tožnikom "v imenu pravice" ob njegovih odzivih padejo kamni iz rok. Temu, s čimer se srečujemo v Gospodovem ravnanju, bi lahko rekli - nedoumljiva božanskost. Pripoved postavlja tudi vprašanja: sta usmiljenje in pravičnost pojma, ki se izključujeta, ali imata stične točke; ali mrzlo sklicevanje na zakone res vodi k pravičnim rešitvam, ali ni dostikrat rezultat tega groba krivičnost; je dosledno vztrajanje pri predpisu res najboljša, celo edina rešitev; kdo sploh ima pravico soditi; ima "pravična" kazen res pozitiven učinek, ali ravno nasprotno?

2. Farizeji izkoristijo priložnost, da bi Jezusa ujeli v besedi in dejanju in ga mogli tožiti: če zavrne obsodbo žene, je proti postavi, če se pridruži obsodbi, potepta svoje oznanilo usmiljenja, ne more se izmakniti – Gospod pa prav tako izkoristi priložnost ter da njim in nam vsem nekaj pomembnega vedeti:

- na izzivanje: ta žena je bila zasačena v grehu, kaj pa ti praviš, molči, dobro vidi, da vzrok tej nenavadni zavzetosti za spoštovanje predpisa ni prizadevanje za red in pravico, ampak zlohotni namen potlačiti drugega, zakriti lastni greh;

- Jezusov molk vrta po njih, naravnost zaprepadeni obstanejo ob kratki besedi: kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo, kot da so v hipu goli, Gospodov pogled jih prebada, ničesar ne morejo skriti, njihova umazanija se vidi, ti "pravični" tožitelji so v hipu obtoženci, ki bi se radi čim prej skrili;

- ostaja žena, ki se zaveda greha, ga ne taji, brez besed ponavlja misel preroka Jeremija: ozdravi me, Gospod, in bom ozdravljen, tu je Jezus, ki bi jo edini lahko obsodil, pa ženi, ki je že tako prestala veliko strahu in stiske, odrešujoče pravi: ne bom te obsodil, pojdi, in odslej ne greši več.

3. Zelo bi se motili, če bi zdaj sklepali, da Gospod daje potuho grešniku ali celo da slabo dejanje odobrava. Želi nam povedati par stvari, npr:

- pomembnejši kot sleherni predpis je človek, oseba, ki je prizadevna za dobro, pa tudi krhka, nepredvidljiva, ob vsej dobri volji dostikrat brez moči in meri;

- pravičniško sklicevanje na predpise, "zgroženost" ob kršenju prepisov je navadno poskus zakriti lastna slaba dejanja, prav tista, za katera tožimo druge;

- veliko prizadevnost, čas in energijo, ki jo vlagamo, da bi "popravili", spreobrnili drugega, bi bilo koristneje uporabiti za lastno spreobračanje,  kamne, ki smo jih že pripravili, da bi jih vrgli v drugega, pa  pustimo na tleh.

- Bog nam ne le odpušča, daje nam možnost, da začnemo spet čisto na novo!