5. navadna nedelja 

Iz 6, 1-2a. 3-8; 1 Kor 15, 1-11; Lk 5, 1-11

1. Kako razgibana je današnja evangelistova pripoved: ob obali se drenja množica, v čolnu sedé ji Gospod govori, celo za izkušene ribiče neverjeten ulov, kar nedoumljivo nagla odločitev ribičev! Pred očmi se vrste zanimive slike, počasi se izrisujejo prve poteze ustanove, ki ji pravimo Cerkev, ki že 2000 let opravlja od učlovečenega Boga zaupano ji odrešenjsko nalogo, ustanove, ki danes živi in deluje tako, kot živimo in delujemo mi, njeni živi udje. Če Cerkev v prispodobi omenjajo kot čoln, je pomenljiva evangelistova pripomba, da je Jezus stopil v čoln skupaj z ribiči in iz čolna množice učil.

2. Kako današnja Beseda predstavlja nekatere osebe, ki jih je Gospod vključil  v odrešenjsko poslanstvo, jim zaupal nalogo svojih glasnikov:

- Izaija s strahom ugotavlja: gorje mi, ker sem mož nečistih ustnic – kako neki naj bo ubogi človek glasnik neskončne pravičnosti, neskončne brezmadežnosti;

- Pavel ima o sebi zelo realistično mnenje, ko pove, da se je vstali Gospod po vrsti srečanj z apostoli nazadnje kot negodniku prikazal tudi meni in razločno doda: nisem vreden, da se imenujem apostol;

- Petra je obšla groza, ko je v živo srečal božansko moč Učitelja in samodejno je preprosti ribič vzkliknil: pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek;

- kot skupni imenovalec se pri teh izbranih ljudeh vleče misel, kako je človek pred božjo neskončnostjo majhen, slaboten, grešen, vse prej kot primeren za glasnika neminljive sreče, kot da iz njih stalno odmeva psalmistova misel: Gospod, moje krivde ti niso prikrite, naj ne bodo osramočeni zaradi mene tisti, kateri upajo vate.

3. Če se sprašujemo, kako more človek (duhovnik, uradnica, kmet, gospodinja) biti glasnik božje dobrote in ljubezni in pravičnosti, spet berimo Lukov zapis:

- s temi ribiči, ki so prvo jedro Cerkve, je tudi Gospod stopil v čoln – nikoli ne bodo sami, zagotovil jim je: vedite, jaz sem z vami vse dni do konca sveta;

- božjega odpuščajočega usmiljenja se je zavedal Izaija in se pogumno ponudil: tukaj sem, pošlji mene, ribič Peter se ni skliceval na izkušnje svoje stroke, zanesel se je na Gospodovo moč: na tvojo besedo bom vrgel mreže;

- kot da se poraja nekaj novega, dotlej neslutenega, kot da se v slabotnem človeku razrašča nekaj božanskega, nekaj, kar presega zgolj prizadevanja za vsakdanji kruh, nekaj, kar vse razločneje riše obrise neminljivosti, večnosti – s kratko in jasno besedo je to povzel Pavel: po božji milosti sem to, kar sem.

Naj bi nam naš tolikokrat razmajani pogum vedno znova krepila trdna zavest, da je Gospod z nami, da je on naše upanje in naša moč.