4. postna nedelja 

Joz 5, 9a. 10-12; 2 Kor 5, 17-21; Lk 15, 1-3. 11-32

1. Sredi postnega časa slišimo eno najbolj znanih Jezusovih prilik, ki jo po največkrat omenjeni osebi imenujemo prilika o izgubljenem sinu. Druge slike iz današnje Besede še dodatno osvetljujejo pomen misli, ki jih želi podčrtati ta prilika. Izraelsko ljudstvo se vrača iz sužnosti: podoba človeštva, ki išče pot do Boga. Pavel vabi k spravi, ki nam prihaja po Kristusu: vabilo vsakomur, da bi se kot izgubljeni sin z zaupanjem vrnil k Bogu, Očetu, ki je bogat v usmiljenju.

2. Jezusovo pripoved bi morali imenovati prilika o usmiljenem očetu, osrednji lik v njej je oče, njen glavni poudarek je na kar nerazumljivem  usmiljenju očeta, ki kljub sinovim zablodam ne more ravnati drugače, kot oče:

- farizeji se v svoji umišljeni pravičnost zgražajo: ta sprejema grešnike in z njimi jé – ali ni temu očitku čudno blizu tisti naš "saj veste, kakšni so ljudje", jaz seveda ne spadam med "te ljudi";

- kakšno nasprotje njim je oče:  pritekel je, izgubljenega sina objel in poljubil – ne obsoja, še več, je srečen, da se je sin vrnil, pozablja vse žalitve, vse skrbi in bridkosti, ki mu jih je sin povzročil, pač ni nehal biti oče, ki hrepeneče čaka;

- dan vrnitve ni dan očitkov in graje, ni samopašne ugotovitve "pa je le priznal in se mi opravičil", je dan veselja: jejmo ter se veselimo, moj sin je bil mrtev in je oživel, vse je pozabljeno, sin je spet pri očetu;

- utelešenje te usmiljene Očetove ljubezni je Jezus, ki ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike, da se spreobrnejo, v njem se je, kot smo tolikokrat slišali ob spominu njegovega rojstva, razodela dobrotljivost in ljudomilost Boga, našega odrešenika.

3. Poglejmo še dodatno osvetlitev vsebine te prilike, podobo starejšega sina:

- ko je slišal, kaj se doma dogaja, se je ujezil in ni hotel vstopiti – pač ni oče, ne dojema moči in nedosežnosti očetovske ljubezni, pooseblja obtožbe, hladno sodi, ne pozna sočutja, ni čutil očetove bolečine, ne razume njegovega veselja;

- ali ni v njem nekaj kajnovskega: sem mar jaz varuh svojega brata – prav pred takim odnosom svari Janez, ko opominja k ljubezni do slehernega: ne bodimo kakor Kajn, ki je bil od hudiča in je ubil svojega brata;

- ali ni v njem tak odnos do brata, kot ga je izrazil farizej o cestninarju v templju: Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje, grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali kot ta cestninar, odnos, ki je v imenu lastne, največkrat  umišljene pravičnosti brezdušno obsojanje drugega.

Kateri od teh dveh oseb smo v svojem mišljenju in početju bližji? Prav je, da ne pozabimo, da bomo poslednji dan sojeni po svojem odnosu do bližnjega.