Bratje Kapucini
Pesem hvalnice Stvarniku, pesem preproščine in neskaljenega veselja, pesem svobode, Sončna pesem, ki jo je proti koncu svojega življenja zapel Frančišek Asiški, sin bogatega trgovca iz Assisija, odmeva še v današnjem času:
"Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi, posebno s soncem, velikim bratom, ki razsvetljuje dneve in nas. Lepo je in v velikem sijaju žari. Tebe, Najvišji, odseva."
V čem je pravzaprav jedro veličine Frančiška Asiškega? Mnogi ga prištevajo med največje svetnike vseh časov, za prenovitelja Cerkve, spoštujejo ga verni in neverni. Njegov duh veje tudi v sedanji, pokoncilski in sinodalni prenovi.
Središče Frančiškovega življenja je bil Kristus, njemu je želel biti čim bolj podoben. Njegov sodobnik Tomaž Čelanski pravi o njem: "Po mojem mnenju je bil Frančišek najsvetejši odsev svetosti Gospoda in njegove popolnosti."
V Vodilu svojim bratom je Frančišek sam zapisal: "Vodilo in življenje manjših bratov je spolnjevanje svetega evangelija našega Gospoda Jezusa Kristusa z življenjem v pokorščini, brez lastnine in v čistosti. Frančišek sam je bil "živ evangelij" in prav zaradi tega je vedno sodoben, nov, mladosten.
Frančišek Asiški (1181 - 1226) je nastopil v začetku 13. stoletja, ko je Cerkev nosila težko breme iz predhodnih obdobij - fevdalni duh se je dokončno vrinil v Cerkev in na najrazličnejše načine grozil ugasniti v njej prvotnega evangeljskega duha peproščine, uboštva in nedeljene ljubezni do Boga in bližnjega.
Če želite videti celotni prispevek (še 3037 znakov) kliknite tukaj.