4. navadna nedelja
5 Mz 18, 15-20; 1 Kor 7, 32-35; Mr 1, 21-28

1. V besedno bogoslužje nas danes uvede odlomek iz pete Mojzesove knjige, ki govori o preroku in njegovem poslanstvu med ljudstvom. Marko predstavi Gospoda, ki ima okoli sebe prve učence. Nastopi z avtoriteto svoje božanske besede in dejanji, da ljudje občudujoče ugotavljajo: velik prerok je vstal med nami; Bog je obiskal svoje ljudstvo. Prerok! Ko slišimo ta izraz, kar nehote pomislimo na nekoga, ki naj bi potešil človeško radovednost, kako bo to ali ono uspelo, kaj se bo zgodilo, "prerokuje". Vendar je to "napovedovanje prihodnjih reči" le posledica prerokovega poslanstva. Bistvo preroka je v tem, kar so ugotovili Gospodovi poslušalci: po preroku je Bog obiskal svoje ljudstvo, po preroku Bog ljudem govori, kako naj žive v sedanjosti, da bi bila srečna tudi njihova prihodnost.

2. Beseda nam danes želi povedati, da Bog stalno obiskuje ljudi, tudi nas, po posredniku, človeku, ki je voljan prisluhniti božji misli ter jo posredovati naprej, v najvišji meri pa po svojem učlovečenem Sinu:
- Mojzes pred smrtjo zagotavlja ljudstvu: preroka izmed tvojih bratov, kakor mene, ti bo obudil Gospod, njega poslušajte – človek nikakor ne bo prepuščen sam sebi, Bog bo našel način, da mu bo blizu, ga spremljal in opogumljal;
- nad Gospodom, o katerem sta učenca na poti v Emavs rekla, da je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi, so poslušalci strmeli, saj ni govoril kot pismouki, naučeni iz knjig – iz njega je govorila neopovrgljiva vsemogočnost in obenem prepričljiva miloba učlovečenega Boga;
- ko Cerkev prežarjena s Svetim Duhom na Binkošti stopi na pot svojega odrešenjskega poslanstva, Peter vidi njeno prihodnost v tem, kar je govoril prerok Joel: razlil bom svojega Duha na vse ljudi in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere – ne bodo vedeževalci prihodnosti, ampak tisti, ki bodo, odprti za glas Duha po živi besedi in svoji vesti, dojemali, kaj je potrebno in dobro za njihovo sedanjost in prihodnost, in s tem bodo "preroki" tudi drugim;
- da je poslanstvo preroka prvenstveno v tem, da božjo misel posreduje človeku in ga spodbuja na njegovi poti, zatrjuje Gospod v priliki o ubogem Lazarju, ko pravi bogatinu glede ravnanja njegovih bratov: imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo, ti posredujejo božji nauk, kažejo smer, spodbujajo.

3. Mar ni zgovorno, da Sveto pismo kot preroke označuje nekatere, ki so se oglasili ob Gospodovem prihodu na svet: Zaharija, ki hvali Boga, da se je ozrl na svoje ljudstvo, Marijo, ki poveličuje božje usmiljenje, Simeona, ki je v Gospodu videl luč v razsvetljenje poganov. Da bi v nas bilo nekaj preroškega!