24. navadna nedelja

2 Mz 32, 7-11. 13-14; 1 Tim 1, 12-17; Lk 15, 1-32

1. V celoti božje poseganje v svet povzemamo s pojmom zgodovina odrešenja. Vsa stara in nova zaveza je beseda o naklonjenosti Boga do človeka, o božji potrpežljivosti s človekom, o dobrohotnosti, ki vedno znova dviga, spodbuja:

- na poti iz sužnosti se ljudstvo hitro odvrne od Boga, napravi zlato tele, kljub temu ga Bog ne zavrže: Gospodu je bilo žal zaradi zla, o katerem je govoril;

- Pavel piše Timoteju: zanesljiva je beseda, da je Kristus prišel na svet reševat grešnike, med katerimi sem jaz prvi in kljub grešnosti me je imel za vrednega zaupanja - zaveda se: božja milost je močnejša od človekove slabosti;

- varuhi postave se zgražajo, tako kot v vsakem času in okolju počno tisti, ki se imajo za pravične in poštene: ta sprejema grešnike in je z njimi.

2. Gospod, učlovečeni Bog med nami hoče biti prijatelj vseh ljudi, še posebej tistih, ki so jih drugi v svoji namišljeni pravičnosti odrinili, poteptali:

- za voditelje, ki se drže postave je ljudstvo "am ha´ares" prekleta drhal, ki ne pozna postave, - grešniki, izvrženci, »ulica«, kot pravijo naši »demokrati«;

- Gospodova smer: nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike - približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali - nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, dokler pravice ne privede do zmage;

- ne moremo ga razumeti, če si ga ne predstavljamo, kako zapusti cerkev, zbor »pravičnih« in gre čez cesto: k človeku, ki leta ni prestopil cerkvenega praga; k skopuhu, ki nima srca tudi v najhujši potrebi; k opravljivcu, ki meni, da ima pravico vse soditi in obsojati.

3. Zakaj Gospod tako ravna ne glede na očitke o »neprimernosti« ravnanja?

- ve, da je človek potreben božje dobrote, tudi če se tega ne zaveda;

- ve, da noben človek ni brez vrednosti, vsak je božja podoba, četudi popačena;

- da vedeti, da Bog ni gluh in slep za človekove prošnje, za zaupanje;

- da vedeti, da Bog nad nikomer ne obupa - pot do njega vedno ostaja odprta;

- ni prišel, da bi svet sodil, ampak da bi se svet rešil po njem.

4. Gospodova beseda in njegovo ravnanje spodbuja:

- nikoli obupati nad samim seboj: čeprav bi nas naše srce obsojalo, je Bog večji od našega srca in ve vse - pozna in upošteva dobro, ki je v vsakomur;

- nikoli obupati nad nikomer, češ "temu ni pomoči": Bog tudi "izgubljenega" človeka išče kot dobri pastir ovco, torej pogum, zaupanje.

Spodbudna je misel Janeza XXIII.: tisoč strahov ne more zatreti našega upanja!