2. postna nedelja 

1 Mz 15, 5-12.17-18; Flp 3, 17-21. 4, 1; Lk 9, 28b-36

1. Mar Petrove besede, ki jih slišimo v evangeliju, niso misli človeka, ki na stvari gleda realistično: Učenik, dobro je, da smo tukaj, naredimo tri šotore? Mar ne mislijo tako ljudje, ki se zavedajo moči imetja, udobja svojega doma, gotovosti svojih uspehov, resničnosti vsega tistega, kar se da videti, uporabiti, uživati? Mar niso modri ljudje, ki vidijo varnost in prihodnost v trdni in dobro preračunani gmotni utemeljenosti in se ne puste vznemirjati z govorjenjem o stvareh, ki se jim lahko samo verjame, ne more pa se jih matematično dokazati. Res dobro, da smo tukaj, postavimo še kaj bolj trdnega in stalnega, kot šotor.

2. Kaj pa na tako modrovanje pravi današnja Beseda? Kako kratko in preprosto pokomentira Petra in z njim vse "realiste" evangelistova pripomba in ni vedel, kaj govori. Zatrdi, da je tak "realizem" le blodenje v ozki ogradi trenutka, ki zapira pogled v širšo razsežnost človekovega bivanja in prihodnosti:

- Pavel o "realistih" ugotavlja, da sami iz svojih snovanj in načrtovanj izrivajo misel na neminljivost in z njo povezano odgovornost: premišljujejo zemeljske stvari, in ne pomišlja izreči trdih besed: njihov konec je pogubljenje;

- prav tako kratko in razločno predstavi smer verujočega in razmišljajočega človeka: naša domovina pa je v nebesih – "realistom" pove, da je mladost in zdravje in lepota in denar in posest hitro pokvarljiva roba: pravi realist je tisti, ki gradi na trdnejši in zanesljivejši osnovi, o kateri Gospod pravi, da se ji tat ne približa in je molj ne razjeda.

3. Tudi evangeljska pripoved želi človekovim modrovanjem in načrtovanjem dati širše okvire, ki daleč presegajo "realizem" trenutnega stanja in počutja ter okolja, "realizem", ki je v resnici tiščanje glave v pesek. Ti okviri pogumno vključujejo izzivalna in marsikomu neprijetna vprašanja, kot: v čem je smisel mojega življenja, kam sem pravzaprav namenjen, kaj bo z mano, ko se mi izteče tole zemeljsko življenje, kaj je "na oni strani", o kateri se toliko govori:

- Gospod za trenutek odstre podobo svoje božanskosti: podoba njegovega obličja se je spremenila, učenci so videli njegovo slavo, čeprav bo trajalo še dolgo, do prihoda Svetega Duha, ko bodo začeli doumevati, da v to slavo vodi pot preizkušnje in križa, da je tudi za slehernega človeka domovina v nebesih in bodo o tem govorili brez slehernega pridržka;

- te slave, kot jo je za trenutek razodel učencem, Gospod ne bo pridržal zase, po besedi apostola bo preobrazil tudi naše borno telo, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu. Pot, ki jo je Gospod prehodil, je tudi naša pot, njegova neminljivost bo tudi naša neminljivost. To je naš krščanski realizem.