2. nedelja po Božiču 

Sir 24, 1-2. 8-12; Ef 1, 3-6. 15-18; Jn 1, 1-18

1. V božičnih dneh na različne načine srečujemo dogodek, ki je prelomnega pomena v vsej človeški zgodovini, ki jo deli na čas pred Kristusom in čas po Kristusu. Te dni se za razliko od siceršnje zapetosti in včasih kar zatohlosti preliva v ljudeh neko radostno vzdušje sproščenosti in človečnosti. Zavedamo se, da ne gre le za spomin davnega dogodka, ampak doživljanje, ki prežarja naš trenutek ter nam podarja novo upanje in veselje.

2. Daljši adventni pripravi in samemu praznovanju Gospodovega rojstva tokrat sledi hvalnica Bogu, veličastvu njegove milosti, božji modrosti za odrešenje, ki nam ga prinaša po učlovečenem Sinu:

- modri Sirah dopoveduje: božja modrost se je ukoreninila med plemenitim ljudstvom, po Kristusu je dejavna med ljudmi, slehernemu človeku je luč na njegovi poti - kakor je nekdaj Bog vodil ljudi po prerokih, nam je v teh dneh spregovoril po svojem Sinu, neposredno, "v živo";

- Pavel strme opisuje delo, ki ga je Bog uresničil z Jezusovim učlovečenjem, iz njega kar vro hvalnice: hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa – pred stvarjenjem sveta nas je v njem izvolil, verne v Efezu vabi, da bi občudovali bogastvo njegove veličastne dediščine in dojeli upanje, v katero nas je poklical, ki ga nobena preskušnja ne more več dokončno zlomiti;

- nekoč je Bog obljubil Abrahamu: v tebi bodo blagoslovljeni vsi narodi, po Kristusovem prihodu pa apostol ugotavlja, da smo za Boga posinovljeni po Jezusu Kristusu;

- Janez zatrjuje, da je novorojeni luč, ki razsvetljuje vsakega človeka – ta luč je prišla na svet in nobena tema tega sveta je nikoli ne bo mogla udušiti: koliko je že bilo prizadevanj v tej smeri, pa so se vedno izjalovila!

3. Reformator Kalvin je rekel: "V svoji neskončni milosti se je združil z nizkim in zamazanim človeštvom." Sprejel je človeško okolje, kakršno je bilo, z dobrimi in slabimi potezami, "skril" je svoje božanstvo, nase vzel posledice človekovih zablod, bival je med ljudmi, kot so bili Jakob in Janez in Peter in Marija in Marta, prav tako pa tudi Kajfa, Pilat, Herod, Juda.

4. Vedno smo v skušnjavi, da bi božanskost Gospodovega učlovečenja naredili "preprosto", jo "počlovečili": Jezus je glasnik ljubezni in socialne pravičnosti, je romantični heroj, je nadčlovek, je človekoljub, v skušnjavi smo, da bi prezrli, kar je zanj bistveno: njegovo božanstvo. Mar more kdo od ljudi utešiti žejo po neskončnosti, neminljivosti, sreči? Potrebujemo odrešenika – Boga!