2. navadna nedelja 

Iz 62, 1-5; 1 Kor 12, 4-11; Jn 2, 1-12

1. V teku praznovanja Gospodovega prihoda med nas ljudi smo večkrat slišali misel apostola Janeza: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog; vse je nastalo po njej. Morda bi pri tem rekli: Bog, kot o njem razmišljajo filozofi, podoba Boga v njegovi nedoumljivosti, vsemogočni ustvarjalnosti, vzvišenosti in neskončni oddaljenosti od človeka. Toda Janez nadaljuje: Beseda se je učlovečila in se naselila med nami. V Kristusu človeku  Bog stopa do človeka, da bi človek mogel najti pot do Boga, ne v globokih umovanjih, ampak v zavesti, da je Bog pozoren do človeka, še posebej v njegovi stiski, da je usmiljen in da se človek na to usmiljenje more zanesti.

2. Kako nazorno nam danes Beseda slika tisto neposrednost, ki jo vidimo kot nepretrgano rdečo nit v odnosih Bog-človek:

- če beremo pri preroku: kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog, bi mar mogel nazorneje izraziti prisrčno prijateljstvo Boga s človekom, ne le skrb in pozornost, ampak ljubezen Boga do človeka;

- Pavel razvrsti nekatere od številnih darov, ki jih božja dobrota naklanja človeku in poudarja: vse to dela eden ter isti Duh – v ozadju sleherne človekove dejavnosti je dejavnost in dobrotljivost Boga;

- Kana je po Jezusovem srečanju z Modrimi in po glasu iz nebes ob Jordanu že njegovo tretje "razglašenje": tokrat je sam razodel svoje veličastvo, spravil v začudenje goste na svatbi, naredil prvo od znamenj svojega odrešenjskega poslanstva in se neizbrisno zapisal v srca: njegovi učenci so verovali vanj.

3. Poglejmo še za trenutek v Kano:

- začudi nas Jezusova beseda Mariji: moja ura še ni prišla – kaj pomeni "ura", sam pojasni kasneje, po zadnji večerji, ko pred trpljenjem pravi: Oče, prišla je ura, poveličaj svojega Sina – trpljenje, križ, vstajenje, dejanje sprave človeka z Bogom, to je njegov čas, "njegova ura", zaradi katere je prišel med nas;

- mar ne začudi, da Gospod, ki je rekel Marti: le eno je potrebno, lačne ljudi tolikokrat nasiti s kruhom, tokrat se celo loti zadrege, ko zmanjka vina – mar nima ta učlovečeni Bog dovolj posluha za človeka kakršen pač je;

- in Marija v Kani, mar ni podoba žene, ki je ne spremeni niti najtemeljitejša emancipacija, ostaja žena, mati: tista, ki človeku posreduje življenje, ki spremlja njegove prve korake, ki mu vsak hip sočutno stoji ob strani, ki kljub odrinjenosti vztraja v dobroti in razdajanju.

4. Mar ne pravi Marija tudi nam, ko kaže na Jezusa: karkoli vam reče, storite.