13. navadna nedelja  

1 Kr 19, 16b. 19-21; Gal 5, 1. 13-18; Lk 9, 51-62

1. Beseda danes nam, ki pravimo, da smo kristjani, pove nekaj zelo jasnih misli. Zatrjuje, da biti kristjan nemalokrat pomeni odločno pretrgati s kakšno razvado in "zlato sredino", ki je kaj rada izgovor za brezbrižno nedejavnost; biti kristjan pomeni odpovedati se neodločnosti in površnosti; biti kristjan pomeni nenehno delovati svobodno in razgibano: kristjan ne more biti človek, ki misli le nase, ne more biti človek, ki je vsega naveličan in len, ne more biti človek, ki sam sebi zadostuje in se samozadovoljno zapre pred drugimi. Kristjan je človek, ki z enim ušesom nenehno prisluškuje Bogu, njegovim namigom in pobudam, drugo uho pa je prav tako nenehno pozorno za človeka, za njegove skrbi in potrebe.

2. Pred nami se danes zvrsti več ljudi, ki so dobili očitne namige, naj sprejmejo Gospodovo ponudbo, postanejo njegovi zaresni učenci in sodelavci:

- véliki prerok Elija na svojstven način povabi Elizeja, naj se mu pridruži – vstal je in šel za Elijem, slišimo in se morda čudimo, da se je premožen Elizej pustil zvabiti v tvegano in negotovo prihodnost;

- evangelist nam resnicoljubno, brez olepševanja, prikaže odločitev ob srečanju z Jezusom kot nekaj težavnega, povezanega z osebno odpovedjo, ki jo Gospod kar boleče naravnost poudari: pusti, naj mrtvi svoje mrtve pokopljejo, ti pa pojdi in oznanjaj božje kraljestvo – se ne bi človek moral ob taki zahtevi vprašati, ali se sploh zaveda, v kako veliko stvar ga Gospod vabi!

3. Kako različni so odzivi na Gospodova vabila, od navdušenega sprejemanja do grenkih razočaranj. Podoba, ki se stalno ponavlja. Koliki se danes sprašujejo, zakaj mnogih vera ne zanima, zakaj se kljub prizadevanjem staršev in duhovnikov mladi ne menijo za vrednote, ki človeka res počlovečujejo, ki ustvarjajo prijetno sožitje, prijazno okolje, v katerem se človek počuti sproščen, varen, sprejet, upoštevan. Gospod jasno da vedeti, da človeku pušča svobodo: 

- znana je njegova beseda, ki smo jo slišali prejšnjo nedeljo: če hoče kdo hoditi za menoj - naj se torej človek svobodno odloči, Gospod nikogar ne sili;

- ne obsoja Samarijanov, ki ga ne sprejemajo, nikogar ne obsoja, saj ni prišel, da bi svet sodil, marveč da bi se svet po njem rešil;

- obenem pa ne neha vabiti, saj je sam sebe dal v odkupnino za vse, ter hoče, da bi vsi ljudje prišli do spoznanja resnice in se rešili.

Gospod vstopa v naše življenje kot vodnik k sreči in osvoboditelj. Njegova beseda je jasna: vabim te na pot, ki zahteva tudi odpoved, toda zagotavljam ti, da ta pot vodi v tisto srečo po kateri v globini svoje duše hrepeniš, da bi živel!